ljudje mi grejo, kot veste, na kurac (kje ste pičke?!).
Večino odjebem takoj, jih sploh nočem spoznat, pri tem pa me presune njih logika: češ, če se ne pogovarja z mano (in jst njim sploh ne), zagotovo sploh nima prijateljev.
JA! Če te nimam za prijatla na facebooku, če me slučajno sploh ni na facebooku, sem en asocialni pezde. In končno! Če ne govorim s tabo, je to zato, ker sem tak luzer, tak spak, ki nihče noče govoriti z mano in sem zato odšel v osamo. Vsi morajo biti vaši prijatelji, kajneda? Kdo pa ne bi hotel biti prijatelj s tako lepim, pametnim in zabavnim človekom, kot ste sami?
IDIOTI! Kaj če bi enkrat pomislili, da morda niste boljši od ostalih? Da vas mogoče celo nekdo ne mara?
Da ste zame gnoj s katerim se nočem umazati!